Odhajaš, ne da bi dotikala se tal,
povej mi vsaj razlog, da manj mi bo žal.
Odhajaš, pogled daleč vstran si uprla,
nisi te sorte, da bi se ozrla.
Jaz pa hrepenim tako zelo
po sprehodu čez tvoje telo,
in okrog sebe razgrizem vsa ogledala,
v njih ni več tega, kar bi nekoč lahko prepoznala.
Odhajaš, v grlu lomi se krik,
zaprta so vrata, za vratom je štrik.
Odhajaš in zdaj res vem, kaj je nemoč,
kaj je samota, kaj bolečina,
kaj žalostni Tonč.
Jaz pa hrepenim tako zelo
po sprehodu čez tvoje telo,
in sam sebi ostajam najboljši sovražnik:
Ša-la-la-li, ša-la-la-la, življenje je praznik.
