Je enkrat nekdo dobro reko,
da živ si, dokler lahko ljubiš –
motorje, morje, smreko al zaseko,
tri naenkrat, če se fajn potrudiš.
A kadar srce nič več ne gori,
pijača se v samoti usmradi,
telesa ni, ki bi premoglo čar,
da bi zanetlo tisti znani žar.
To ni kriza srednjih let,
to ni kaka moška mena,
jaz sem samo zmeraj bolj
odvisn od vremena.
Enkrat kakor Rasputin,
drugič ko tazadnja reva,
jaz sem samo zmeraj bolj
odvisn od vremena.
In ko enkrat zmanjka frišnih gat,
modrec sreča z rahlo se nervozo,
takrat obupan kot deseti brat
napiše kako tako kratko prozo.
To ni kriza srednjih let,
to ni kaka moška mena,
jaz sem samo zmeraj bolj
odvisn od vremena.
Enkrat kakor Rasputin,
drugič ko tazadnja reva,
jaz sem samo zmeraj bolj
odvisn od vremena.
Ali sem v tej pesmi jaz,
al kdo drugega imena,
ali kak neznan junak,
odvisen od vremena?
