Je blo že mnogo pesnitev o raznoraznih ljudeh,
ki so tak al drugače poskrbeli za smeh,
par od njih tudi v verzih našega benda,
no, edn je bil še posebej legenda …
Robinhud Polda je rad mel otroke,
svoje, pa tudi iz druge roke,
nas povabo je pet, šest mulcov v gostilno,
dal postrečti na mizo pijače obilno,
pa kake kremšnite za one bolj male
pa pol še po vinjak za one ostale.
In je pravo nam štorije take, drugačne,
da so uhe cvetele in ustne drhtele,
so nam misli mladostne herojev ble lačne,
pa le runde so pridno pred grlo letele.
Smo menli se pol še kak mesec okoli,
da visoko kotira med našimi idoli.
Robinhud Polda!
Drugač je bil tišler, prefrigan ko strela,
sposobn za stvar, al mu ni blo do dela,
za posl bil zmir, je prišo, se zmeno,
vzel mere, zračunal, narisal, oceno,
skasiral vnaprej vse od vrat do sekreta,
no, na konci nisi vidau ne dnarja ne parketa.
Pa ni tega delal iz hudobije,
bolj nekak pod vplivom filozofije,
ki ma korenine tam v Sharewoodski hosti:
Vzemi bogatim – se majo dosti!
Pol pa daj revnim, no, če revnih glih ni,
pa sam si obdrži, se ne smrdi.
Robinhud Polda!
Ej, bil je umetnik na svojem področju,
ko enkrat se znašo je na območju
kozjanskih gostiln, s kolegom, brez dnarja,
je reko: Boj tiho, boma pila ko carja!
Za šankom naročita za uverturo
dva špricerja, Polda pogleda na uro,
in reče nervozno: Joj, čvajima tu,
problemov pa tak, da ne vem, ki bi začel.
Mam doma šleper suhega hrasta,
poceni bo šel, moram splačati tasta.
Deske pa fosni, vse prvoklasno,
ti rečem, da ftegnem, zaslužo bi masno.
Obstal je požirek v grlu prisotnim,
ob misli na priliko neponovljivo,
začeli naenkrat ponujat pijačo –
polliterske špricerje, viski pa pivo.
Po dobrih treh urah pijanščine silne,
kozjanskemu narodu kompatibilne,
sta komaj uspela zginit domov
in čisto pozabla pustiti naslov.
Robinhud Polda!
Slaba stran vlkih podvigov je v tem,
da človek se težko prikrije očem
radovednim, pa so mu z odkrito favšijo
en lep dan poslali na dom policijo.
Še pravi čas Polda iz svojga balkona
zapazi pred blokom organe pregona.
Jim stopi naproti po štengah: O, zdravo,
pa ja niste prišli po tisto barabo!?
Štuk višje stanuje in se mi zdi,
da sn ga slišal, kak sladko smrči!
Joj, se res, fantje, ko ste glih tu –
moj avto mi prejle ni pa ni vžgal.
Al bi malo porinli, veste, se mi mudi,
grem v bolnico k ženi, ji nesem stvari.
So vprli se mladci krepostni veselo:
Pomagati bližnjem je naše načelo!
Pa so ga tišali, dokler ni vžgal,
prijazno pomahali, ko je spelal.
Robinhud Polda!
Novi je veter zavel po deželi,
prej najbolj rdeči so v cirkvo hiteli,
naenkrat si lahko odpr trgovino,
si kupo mercedes in nepremičnino.
Da bi ga tranzicije tok ne obšel,
je Polda v podjetniške vode hitel.
Se je odločo, da bo šel na veliko,
tam v Bistrici našo no staro fabriko,
jo zrihtal v super prodajni salon
pod sloganom Praktično vse za vaš dom!
Vsi proizvodi za manj ko pol cene,
naenkrat ni mel konkurence nobene.
Končno je delal to, ka je zmir htel,
bogatim jemal, za revne skrbel,
seveda ob vsem tem še malo za sebe –
vsak človek ma pač neke svoje potrebe.
Po svoji humanosti ratal je znan,
da mu je ob priliki sam g. župan
izročo priznanje častni občan.
Če robo prodajaš dosti ceneje,
ko si jo nabavo, kmal prideš do meje,
ki se ji uradno reče stečaj –
upniki hteli so dnarje nazaj.
In kot da nesreča ne bi dosti bolela,
mu je trgovina neko noč pogorela.
Takoj so vsi vedli, da sam je zažgal,
pol ko je vse kao zavaroval,
da je dobavitle okoli prnašal,
da ni blo računa, ko bil bi ga plačal.
O tem, da je mel kake dobre namene,
kmal ni blo več slišat besede nobene.
Ej, ljudje so pač ovce, kam gre en, grejo vsi,
tis, ko misli drugače, ponavadi zvisi.
Polda bil je en teh, ki se je probal boriti,
vsem pravilom navkljub kako stvar spremeniti.
Žal no par let prepozno, Levjesrčni je vmr
in okrožni sodnik je Poldeka zapr.
