Saj ne vem kak bi začel tole moje potovanje
skozi temo zrem v neke čudne sanje
iz tišine, iz črnine in globine
zbudi me prvi vdih z občutkom bolečine.
Pride slika, zvok priplava iz daljave
topla odeja, nos pobožajo vonjave
v roki je toplina, tvoja dlan jo stiska k sebi
daj ne joči, vidiš da prihajam k tebi.
Daš mi piti in otreš mi kapljo sline
trudno ti pomignem za požirek vina
v sobo stopajo vsi moji, me objemajo, bodrijo
spet je noč in radio igra mi mojo melodijo.
Z vsakim dnem sem boljši, sam se vstanem, oblečem
zbogom bergle in kateter, ščijem in sem srečen
na obletnici mi vnuk opeva vse mejnike
ko na zidu powerpoint predvaja neke stare slike.
Upam spit mal več, z vsako kupco sem bolj trezen
in pod noč, ko se zbudim, sem vedno majčkeno nalezen
penzija prihaja, cene zlagoma kopnijo
drug za drugim mi prijatelji ponovno oživijo.
Ne le oni, žal iz groba dvignejo barabo
ki nam bo zdaj še desetletja sral na glavo
ej glupost človeška, res nimaš meje
ampak jaz sem zopet živ in to je to kar šteje.
RIF
Na moj prvi dan v službi se objemamo, slavimo
v startu mam fajn položaj, mi dajo odpravnino
ti deluješ vedno mlajše, že se ljubiva v mraku
skočiva s padalom in obiščeva Monako.
Prvi špil našega benda je v razprodani hali
narod poje vse komade, kot bi jih od nekdaj znali
cvet novinark nas oblega, naskakuje
še komerc programi nas vrte kot kake tuje.
Deca pridejo domov, spet vozim karavana
naš Runo izkoplje kup kosti, leta zakopanih
od tujcev kupimo par bank, zapufanih nad mero
za dobrobit nas vseh Gianni zaključi kariero.
Hodim v gorco, ob nedeljah tarokiram
kmal po zimi imam trgatev, parkrat letno demonstriram
dan državnosti slavim z na pol obešeno zastavo
v opomin na čas, ko smo si zjebali državo.
Pleša upada, mišice se mi krepijo
zmir manj plomb imam in skoraj nulto dioptrijo
ti se še kar mladiš, pogosteje te vzamem
nov album gre v promet za med še preden ga posnamemo.
Brezposelnost kopni, tajkuni vračajo kredite
industrija raste, afere so prikrite
Amerika še vedno po svetu dela sranje
za hčerko pride sin, zdaj misliva le nanju.
RIF
Tazadnji del poti je valjda najbolj lep, brezbrižen
ni panike, ni bolečin, če že, pa hitro minejo
študentska soba je moj dom, praznina v moji glavi
s sosedom ustanovima bend in sanjava o slavi.
Po kratki vojni pot lastne države je končana
zgubimo samostojnost a dobimo pol Jadrana
spet imamo dobro muziko in v košarki slavimo
ni demokracije, se pa dosti več smejimo.
Spijem lahko, kolko hočem, pa še funkcioniram
vsak dan v istih kavbojkah, pa se sploh ne sekiram
dol mi visi za inflacijo, okolje
al se prav reče oljčno ali pač olivno olje.
Čas pa drvi z nezaslišano brzino
pade sneg, pade Križaj, pade poljub pred kinom
moja starša, vitka, mlada, se mi zdita grozno stara
in za rojstni dan je tu prva akustična kitara.
Žoga pri pouku, Alan Ford v šolski torbi
bolj, kakor učiteljem, verjamem Riblji čorbi. na Mundialu v Španiji smo v vlogi favoritov
da ohranil bi nam mir se prebudi naš Tito.
Nemir pred odraščanjem zamenja smeh otroški
stopim iz tricikla, že ves dan visim na joški
na koncu zlezem tja kamor pošiljamo se z bendom
kot vsaka dobra stvar se vse zaključi s happy endom
