Čakal sem te celo jutro, celo noč, večer in dan pred tem,
od nikoder ni bilo korakov, mobitel zaspal je gluh in nem.
Je blo res vse tak narobe, da je treba blo končat?
Kdo bo zdaj prenašal moje fore, kdo smejal se mi od vrat?
Čakal sem te kot kreten,
čakal neke boljše čase,
preveč bedast, preveč slep,
da bi mogel mislit nase.
Zbrani v vrsti pod zastavo smo verjeli v neke boljše dni,
gazili bi, jedli travo, brez besed prelili svojo mlado kri,
za boga, za domovino, da bi zrušili oblast,
za šteko čikov, liter vina, pa da malo vbijemo dolgčas.
Stal sem v vrsti kot kreten,
stal za neke boljše čase,
preveč bedast, preveč slep,
da bi mogel mislit nase.
Tamkaj, čisto na začetku, ko je svet še zadnjič bil povsem iskren,
v zavetju materinih prsi, dokler uka žeja ni me gnala ven,
se podvizat, da bi zrasel, se naučil, razumel,
da čim prej bi znal počet vse tisto, kar so drugi mislili, da bi želel.
In sem rinil kot kreten,
rinil v neke boljše čase,
preveč bedast, preveč slep,
da bi mogel mislit nase.
Vse življenje kot kreten
sanjam neke boljše čase,
slep, da je ves point v tem,
kar daš podse, kar daš vase.
