Utrujen od krvavega stoletja
slep od žarometov, gluh od zvonenja
premražen od zastav, prestrašen od grmenja
prazen od idej in hripav od dretja
Za sabo puščam črno noč
a dež je zdaj na moji strani
kot roka prednikov me brani
pdžeja in povrne moč
Štajersko nebo umiva zora
življenja, kot ga s sabo nosi reka
velike zgodbe malega človeka
Sončni vzhod, nič več, nič manj
še eno jutro izmed mnogih
vseh bogatih in ubogih
dovolj je le verjeti vanj
Štajersko nebo umiva zora
življenja, kot ga s sabo nosi reka
velike zgodbe malega človeka
Topla postelja, na njej ljubezen
kodrasti nasmeh in vonj po mleku
trenutek sreče v prostem teku
